3978
Plečnikova sodobnost
Kako Plečnikovo delo razumeti danes
11. september - 2. november 2017
Galerija DESSA, Židovska steza 4, Ljubljana
Leto 2017 smo proglasili za Plečnikovo leto saj, mineva 145. obletnica njegovega rojstva in 60. obletnica smrti. Smo danes sposobni preseči tradicionalen pogled na njegovo arhitekturo? Se zavedamo, da je po prvi svetovni vojni, po daljšem premisleku, zapustil utrto pot razvoja svetovne arhitekture in se zavestno podal na lastno pot? Ta pot je botrovala prepričanju, da ima arhitektura pomembnejšo nalogo, kot je zgolj njena funkcionalnost. Da gradi našo civilizacijo, ki naj pusti trajen pečat svetu, v katerem živimo. Zato je Plečnikova arhitekturna govorica tako klasična – da bi bila razumljiva. Njene prave kvalitete pa se skrivajo v izvirnosti njegovih rešitev: most ni most, ampak trg na vodi, knjižnica je tempelj modrosti, mrtvašnica pa ni »centralno razstavišče mrličev«, kot je rekel Plečnik, ampak arhitekturni park poslovilnih kapel. V Ljubljani je uspel povezati tradicijo s sedanjostjo v prepletu, ki koristi obema. Razstava na nekaj primerih skuša razložiti, da Plečnikov delo ni le del naše zgodovine, ampak se pri njem da izluščiti tudi nauke sodobnosti
Plečnikovo delo običajno delimo na tri obdobja, povezana s tremi mesti, v katerih je deloval: Dunajem, Prago in Ljubljano. Dolga leta je bilo njegovo delo po tem vrstnem redu tudi obravnavano, saj je umetnostna zgodovina najbolj cenila njegovo zgodnje obdobje, ko je bil še del dunajske avantgarde, zbrane okrog profesorja Otta Wagnerja. Vendar danes vse bolj spoznavamo ravno vrednost njegovega zrelega obdobja, ko si je zavestno izbral povsem svojo arhitekturno pot. Leto 2017 smo proglasili za Plečnikovo leto, saj mineva 145. obletnica njegovega rojstva in 60. obletnica smrti. Smo danes sposobni preseči tradicionalen pogled na njegovo arhitekturo?
Razumeti moramo, da sta Plečnikova selitev v Prago leta 1911 in prva svetovna vojna povzročili nekajletni zastoj v njegovem ustvarjanju. Ob prihodu v Prago je bil star 39 let, leta 1920, ko je spet pričel dobivati pomembne naloge, pa 48. Torej je skoraj desetletna prekinitev ustvarjanja padla v obdobje, ko je bil na višku ustvarjalnih moči. Med prvo vojno se je soočil še z neverjetnim uničenjem in človeškimi žrtvami, kar je občutljivega Plečnika zelo pretreslo. Imel je dovolj časa, da je lahko temeljito premislil o svojem odnosu do arhitekture in si dokončno izbral samosvojo pot, ne da bi se menil za svetovne trende sodobne arhitekture. Ugotovil je, da je smisel arhitekture v njenem preseganju časa in zato je stremel k večni arhitekturi (architectura perennis), ki bo razumljiva vsem, ne le danes, ampak tudi v prihodnje.
Brezčasna arhitektura ni tista, ki času kljubuje zaradi svoje trdnosti, ampak tista, ki jo stoletja po nastanku ljudje tudi razumejo in cenijo. Zato mora vsebovati neko univerzalnost, kot jo imajo na primer klasična dela, ko se nam zdi, da imajo vsaki dobi nekaj povedati, da so vedno aktualna. In ko želimo nekaj povedati, uporabljamo jezik, ki ga vsi razumejo. Zato je Plečnik uporabljal splošno razumljiv jezik klasičnih arhitekturnih elementov: stebra (1), loka (2), piramide (3), obeliska (4) itd. – elementov, ki v sebi nosijo močna simbolna sporočila. Ker je verjel v etruščanske korenine Slovencev, je menil, da smo legitimni nasledniki antične arhitekture, iz katere je potrebno izhajati.
Vendar je to le zunanji nagovor, bistvo njegove arhitekture pa je treba iskati v kreativnosti njegovih zasnov. Za dobro arhitekturo ni recepta, saj se mora arhitekt ukvarjati z mnogimi nasprotujočimi zahtevami, ki vnaprej izključujejo idealno rešitev. Arhitektura je vedno kompromis med želenim in mogočim. Zato je njena kvaliteta v kreativnosti tega kompromisa in ne v njenem zunanjem izrazu. Ob tem so Plečnikove arhitekturne rešitve še izvirne: most ni most (5), ampak trg na vodi, knjižnica je tempelj modrosti (6), mrtvašnica pa ni »centralno razstavišče mrličev«, kot je rekel Plečnik, ampak arhitekturni park poslovilnih kapel (7).
Razstava skuša na nekaj primerih razložiti, da Plečnikov delo ni le del naše tradicije, ampak se pri njem da izluščiti tudi nauke sodobnosti.
Andrej Hrausky