Kakovost bivanja in okolja v mestih in naseljih je neposredno povezana s stanjem zelenih površin in drugih odprtih prostorov, ki pomembno prispevajo h kakovosti bivanja, ohranjanju naravnega okolja, zgradbi in doživljanju prostora v naseljih, k zdravju prebivalcev in njihovemu kakovostnemu preživljanju prostega časa. Zagotavljanje dovolj kakovostnih zelenih površin, ki opravljajo različne funkcije, je povezano z njihovim celovitim načrtovanjem in urejanjem. Pričujoči priročnik se tako osredotoča na opredelitev konkretnih usmeritev in podrobnejših pravil za urejanje zelenih površin za posamezna območja urejanja (glej spodnjo shemo). Ob tem pa je treba poudariti, da usmeritve vedno izhajajo iz zasnove zelenega sistema mesta ali naselja – celostnega načrtovanja zelenih površin v urbanem prostoru. Podane usmeritve so namenjene dvigu kakovosti prostorskega načrtovanja in uporabi na lokalni ravni, pri čemer pa naloga podaja tudi predstavitev celotnega pristopa načrtovanja krajine v urbanem prostoru in poudarja pomen celovitosti ter kompleksnost načrtovanja zelenih površin od strateške do izvedbene ravni.